Västerås

Do tega, menda 7. največjega mesta nisva imela kaj dosti kilometrov. Vožnja je bila mirna, kot pač ves čas tu na Švedskem. Vsi so tako kičasto strpni, nič jugoviškega bentenjai n slovenskega napihovanja z velikimi, jeklenimi kantami. Tu je avto potreba in ne luksuz. Najade se tudi kak oldtajmer, ki ga vozita priletneža.

Pravo cestno prdalo

Končno sva lahko ustavila tako, da me je Bojan fotkal pod znakom.

Ko te prime na ...., nimaš šans. Gozdovi, travniki, nepregledna prostranstva, ki bi pri nas privabljala vsako rit, so tu ograjena in tako sem opravila med odprtimi vrati avta. Je rekel Bojan, da se nič ne vidi, hkmmmm! Fotke pa menda ja ne pričakujete, ali? Me je pa zagotovo kak los opazoval za ograjo, voajer, pfej!

Ajooj, medtem ko tole pišem, se Bojan dere in navija za naše (nogometašice). Katere naše?! Ja Švedinje ne? Buahaha! Zmagale so! "Naše" seveda!

Torej sva v Västeråsu. Mesto sva si ogledala, pojedla kosilo in Bojan je napravil kar nekaj zanimivih posnetkov.

Barvite lesene hiše ob rečici Svartån, pravzaprav največ rdečih z majhnimi okni, lesenimi polkni in urejeno okolico. Vse hiše, ki sva jih do sedaj videla na poti so lične, urejene, seveda precej podobne gradnje, kar pa je najlepše, je njihova okolica. Urejeno razmetana, ogromno cvetja, grmovnic. Mah, nikoli ne bom imela tega. Jaz rožo samo pogledam, pa jo mine cvetet. :-( Večina hiš ob cesti, ki sva jo prevozila ima seveda še velik del obdelovalnih površin in gozda.

Me je pa vprašala Bojana danes, kako je s cenami tu. Dražja je hrana, vsaj 2x dražja, predvsem sadje in zelenjava. Sicer pa so tudi pri nas šle cene precej navzgor. Morda so bolj zasoljene cene hrane v restavracijah, ki pa niso nek prestiž, saj ponujajo bolj ali manj amerikanizirano hrano, ki ima okus bbq omak, morda dodajo kak svoj zvarek, v katerega pomakaš meso..... Največ sreče imaš, če te veseli hrana2go, oz. samopostrežna hrana. Danes sva prvič naletela na postreženo hrano. Razen IKEINIH mesnih kroglic, ki jih je tod v vsakem kiosku, res ne najdeva neke pristne, domače oštarije.

Tujci, priseljenci, kakorkoli temu rečete, imajo veliko lokalov na poti, ki sva jo prevozila in prva pica je bila itak pri Sirijcu. Prijazni in topli ljudje. Pica pa res okusna!

Sicer pa je dežela barvita kot njeni prebivalci. Prav lepo se zlivajo vse barve kož, kultur in jezikov v harmonijo strpnih odnosov. Veliko "drugačnih" je tu zaposlenih, prodajalci, šoferji avtobusov, lastniki lokalov s hitro hrano, ni da ni. V včerajšnjem hotelu nama je stregel Šved, šef (Arabskega rodu) pa je budno bdel nad dogajanjem. Sva pa ugotovila, da so v hotelu sami Švedi, čudno ne? Samo mi2 sva edina Slovenca.

Velikokrat rečem, da se bojim onih, ki v gručah kličejo k rasizmu, z obritimi glavami in tatuji mahajo in opletajo vsevprek ter širijo sovraštvo, kot bi se kadarkoli bala človeka, ki pred vsem tem beži.

V mestni hiši je odbila ura 17.00 in stolp, v katerem so zvonovi, je odzvanjal prijetno melodijo. Nedaleč stran naletiva na znak, ki ga najin prijatelj Miro ne želi videti. Tako bistra rečica, pa nobene ribe ne smem uloviti???!!! Bo Dravinja čisto dovolj.

Preberite Bojanov forum, tja dodaja tudi karte s prevoženimi cestami.