RÜGEN

Dobro jutro veter, slamnate strehe, ptice, mala ponija in en velik rjavec....

Vse sva odkrila okoli najinega prenočišča, kjer sva se odlično naspala. Prav tako obilno zajtrkovala in se odločila najprej poiskati jutrišnje pristanišče, od koder nadaljujeva na Švedsko. Otok res ni videti velik, pa je. Sva se kar lovila po cestah preden sva našla pravo. Garmina nisva želela motit, ker je namenjen zahtevnejšim potovalnim podvigom. Ja pa ni šlo drugače. Vodil naju je do pravega cilja. Bojan se je pozanimal kako in kaj s kartami, zato sva pomirjena vrnila nazaj.

Že po poti sva ob cesti videla bolšjaka, pa sva ga pustila za kasneje. Potem pa se Bojan spomni na obmorsko letovišče KdF Rügen, katerega zgodovina je zanimiva. Presenetil naju je podatek, da je bila to nacistični megalomanski gradbeni projekt za 20.000 dopustnikov. Wiki je nekoliko zastarela z informacijami o zapuščenih objektih. Danes jih je velika večina obnovljenih v prestižnem slogu apartmajev, varnih bivalnih enot za upokojence, lokalov ...

Posnetek iz zraka (vir: wiki)

Tako je del tega ogromnega površja že obnovljen....

..ostalo pa je še v stanju, kakršnega so zapustili vojaki in vojska NDR.

Ob teh objektih vodi pot do obale, ki je prostrana in peščena, kot se za Baltik spodobi. Pravzaprav ni povsod tako. Obala je prav zanimiva, saj njive in trave in pašniki segajo skoraj do morja.

Včeraj zvečer na obali zaliva. Veter je brrrrrril.

Danes pa prijetno toplo, še vedno vetrovno, za v vodo pa le noge pomočit. Meduze so kar velike, rožnate in na sredini imajo "vrisan" cvet.

Naplavlja jih na mivko, kjer v nekaj sekundah postanejo le črni kupčki nekega želeja.

Iščem fotoaparat in čakam na primeren trenutek, ko ujamem meduze v objektiv.

Potem pa se Bojan spomni na nacionalni park Jasmund, kamor se odpeljeva pretegnit zaležani telesi.

Na parkirišču najprej preštudirava karto, nato se odločiva pot prevoziti s kolesi. Sestaviva najina e-ponija in zagoniva proti bukovemu gozdu. Nasploh je otok znan po prostranih bukovih gozdovih.

Povsod ne gre s kolesi. Zato pot pod noge...

Ko si tu ob Baltiku, nimaš občutka, da si ob morju. Zrak ni tipično morski, kot smo ga vajeni Jadranci, prav tako ni borovcev, ki bi ga napolnili s sladkim smolastim vonjem. Je gozd, kot na celini, bukov. Deluje tesnobno. Čeprav je videti redek, se zdi skrivnosten in na trenutke zastrašujoč.

Na posušenih rogovilah podrtih dreves.

Še dobro, da ga ob robu obdaja morje z mogočnimi apnenastimi klifi.

Kamnina je kreda, ki jo s prsti izdolbeš iz stene in z njimi rišeš po površini. Menda ima zdravilne učinke, predvsem je za kožo nekakšen peeling.

Potem slap, ki s sladko vodo poskrbi za posebne vrste šov za turiste, ki pod klifi fotkajo vsak kamen (a midva pa ne, al kaj?).

Kamnine, ki so del baltskega ščita, so ene najstarejših v Evropi ( mi pove naša GEOgenijalka Bojana!). Nenavadni kamni, rjasto oranžne barve štrlijo iz peska. In tu ni sledu o meduzah, je pa voda videti umazana, ker je polna trav.

Počasi se odpraviva v notranjost do prenočišča. Kar zdelalo naju je tole pohajkovanje.

Po otoku prevaža turiste stari vlak, ki je ena izmed zanmenitosti.

Tako sem ga ujela med vožnjo po cesti.

Najina sobica je bila kot nalašč za počitek pred večerjo.

Slamnate strehe hiš so tod običajne in dajejo občutek domačnosti in topline.

Zadnji pogled skozi okno in kmalu bo čas za spanje. Jutri zelo zgodaj odplujeva iz pristanišča Sassnitz.