Mellanfjärden

Iz Best Westerna sva odšla z veseljem. Hotel je zanemarjen in nič kaj snažen. Je prehoden in je bolje, da ga hitro prehodiš. Cesta naju je vodila skozi gozdove, mimo polj, pašnikov in travnikov do vasice Bergby. Pojma nimam zakaj in kako, pritegnilo je ime. Pa nič kaj privlačno ni, saj že kar na vhodu v kraj naletiva na kup odpadnega železja, ki okoli nekdaj gasilskega doma kazi podobo sicer urejenega in mirnega naselja. Nek "zbiratelj" je gasilski dom spremenil v ponesrečeno podobo nametanih oldtajmerjev, oz. njihovih ostankov, izložbenih lutk in podobne šare. Če bi imel namen promovirati kraj, bi potreboval ustreznega svetovalca.

Mogoče se je naš Strašni Joe premaknil sem

Okrog te nesnage pa čez cesto prava idila

Tako pa ne marajo reklam med pošto

Ima pa ta vasica zanimivo grobišče, ki je kot park ob rečici, polni lokvanjev in bujnega rastja. Tu sva malo postala ob starih zarjavelih križih in oguljenih nagrobnih kamnih, da sva se sprehodila.

Nekaj časa zmerne in zaspane vožnje in že sva na obcestnem počivališču ob jezeru, kamor smeš le peš in kjer se lahko kopaš, če ni 10-11st. kot danes na primer. Povsod lesene klopi in mize, peščena plaža, urejene sanitarije, gostinska ponudba.... za predolge vožnje odlična rekreacija.

Prispeva v obmorsko, ribiško mestece Mellanfjärden. Nastaniva se v hotelčku z istim imenom in pojeva nenormalno poceni!! kosilo (se že grizem v jezik, ko sem včeraj o draginji). Od vožnje utrujena zadremava v sobi, nato pa jo mahneva na potep po mrazu in rahlem pršenju. Ljudje tukaj so sproščeni, prijazni, umirjeni, nasmejani....pravi sončki res. Z vremenom se ne utrujajo. Z zložljivimi stoli, okomatani v odeje in topla oblačila marširajo proti pomolu, kjer se pripravlja njim ljubi band (žal nisva izvedela kdo je igral) in čakajo na začetek tudi debelo uro. Midva se koncerta nisva udeležila, ker nisva imela vstopnic, pa tudi vedela nisva, če bi naju glasba pritegnila. Kasneje je bila slišati pop rokersko, vendar predaleč in prehladno za postavanje tam okoli za ograjo. S hitro hojo sva si ogrela telesi, Bojan je pridno fotografiral, vendar s svetlobo ni bil zadovoljen. Oblakov se ni dalo razgrniti.

Slike se morda nekoliko razmetane, poiščite vsebino v besedilu.

V prijetni in majhni ribiški restavraciji sva si naročila nič kaj ribjega, Bojan odlično pico po njihovo, jaz pa še okusnejši sladoled (kljub mrazu, jooj!). Do konca sva pomazala vsak svoje.

Zdaj sva v sobici in spet čakava temo, ki bo pribl. ob 22.30.