Los - elg, älg

Ej, los! Ustavi! Takoj ga moram fotografirat! Na cesto je skočil, potem pa si je premislil. Bojan je odprl okno, nastavila sem kamero telefona in kliknila. Nepremično je poziral in strmel v naju. Mlad, zvedav, neizkušen in pogumen. Kasneje sem prebrala, da ga takole v naravi hudo težko srečaš, kaj šele fotografiraš. Uuuuu, sem važička! Si je pa najbrž mislil, da sva drugačna ja, da nisva domačina, on že ve....hehehe! Bi pa Bojano (veganko) zdaj komentirala:

"Najprej ga gledate, pa fotkate, pa še božali bi ga, pred dnevi pa ste jedli njegovo mamo v klobasi!" Vegiji! C c c. Dobra je bila, klobasa namreč!

Bojan je že opisal vožnjo. Ko sva prispela v Namsos (sredi Norveške tako grško ime kraja??), sva se zapodila v trgovski center past radovednost. Paša je bila slaba, saj tudi tukaj ni kaj novega videt. Edino kar mene vedno radosti in poboža, je skandinavski občutek za estetiko. Ta minimalizem, ki je pri njih tako izrazit, napolni vsako hišo z detajli, ki imajo neko uporabnost in hkrati ohranjajo harmonijo in skladnost notranjosti prostorov. Trgovine, ki prodajajo vso to navidezno šaro, so tako vabljive, da me Bojan vsakokrat vleče za rokav, ker že sluti, da bom hotela nekaj kupit, čeprav, ne vem, kaj bi s tem doma. Potem se sprehodiva po mestecu do zaliva. Tam se odpre pogled na obalo z lesenimi hiškami in privezanimi plovili. Pravzaprav jih tu kar veliko in taki kraji so si na moč podobni.

(klikaj na puščico za odpiranje )

Ustavila sva se v piceriji Napoli originale (če verješ :-D), kjer sva si glede na jedilnik naročila kar pico. Ko vprašam kuharja, če zna narediti špagete aglio olio pepperonico, me debelo gleda, seveda ne zna. Je Turek, Kurd, ki kuha komercialo, pika. Pica pa okusna in jo pojeva do konca. Nisva iskala nič posebnega, kar je posebnega je precej drago tukaj.

Potem se sprehodiva še po preostalem delu kraja, ko ugotoviva, da tu ni nekih zgodovinskih znamenitosti in Bojan reče:"Pa veš zakaj ni gradov in cerkva? Ja iz lesa so bile, pa je vse strohnelo al pa zgorelo!" Take dovtipe si vedno zabeležim na svoj diktafon, pa tudi sicer si kaj posnamem, da ne pozabim sproti. Pol me pa Bojan takole ujame pri hudo resnem delu (med fotografijami).

Danes sva pisala razglednice domov. To je tu taka redkost, kot losi v Sloveniji. Samo 4 različne motive so imeli v dveh trgovinah. V tej naši nazadnje prodajalka ni vedela niti koliko stanejo, kar pomeni, da je tujih turistov tukaj hudo malo (mmg. en belgijski avto in družino sva srečala), predvsem pa se mnogim zdi tak način sporočanja precej zastarel.

Leuvsen še zadnjič

Ko se vrneva , malo poleživa, nato pa še na drugi konec kraja do mostu in malo čez.

Jutri pa dalje in naprej.