Lillesand

Tokrat je to resnično zadnja postaja na Norveškem. Tretjino poti do sem sva še občudovala lepote, se ustavila in kaj pofotografirala. Kasneje, ko je vožnja postajala enolična, sva ugotovila, da je tudi vsega lepega enkrat konec. Saj gledaš, vsrkavaš, iščeš nevideno, vendar ugotoviš, da je naša deželica sicer eno jezerce te prostranosti, ima pa vse to in še kaj.

Pokrajina se ponavlja, se spet prikaže v nekaj odtenkih in se vleče v neskončnost. Postajala sva nestrpna in utrujena. Potrebovala sva še kak postanek, na primer v pokrajini Telemark, kjer se pod panojem lepo ločita...

....tele&mark.

Vožnjo in postanke z avtom najdete v Bojanovem forumu.

Sva pa kar na lepem zavila v eno od obcestnih gostilnic, kjer sva jedla, kar pač lahko tak lokal tukaj ponudi. Ni izbire. Presenečena sva nad neizbrano in hitro hrano ki je tu med ljudmi tako vsakdanja, da so lokali s postreženo hrano redkost in prestiž, ki si ga ne privošči poprečen Norvežan kar tako. Včeraj sva bila primorana jesti v hotelski restavraciji kjer sva jedla bučno juho s kozicami, losov golaž s krompirjem in solato, sladica pa bi bila odveč.

Pohl s pomfritom

Hodila še nisva veliko, kar sva s pridom izkoristila po petih urah vožnje tu v obalnem mestecu. Spet sva ob morju. Klima je prijetna tudi oblačila so lažja in mestece ima preteklost. Ladje so oskrbovale dobršen del ljudi z dobrinami, ki so jih prepeljale iz Italije in VB. Predvesm je tudi arhitektura stavb zasnovana po angleškem vzorcu kot tudi notranja oprema hiš in urejenost vrtov. Stara železnica pa je prevažala les do pristanišča.

Cerkev ni nobena odprta, najbrž le ob ritualih. Na pomole so privezane take in drugačne jahte in čolni. Paviljon vabi k branju o preteklosti kraja Lillesanda.