GOD DAG SVERIGE!

Zbogom Rügen!

Danes pa kot nalašč sončno, toplo in prijetno brez odvečnih oblačil. Dovolj zgodaj se odpraviva proti pristanišču Sassnitz, kjer sva se razvrstila v 10 A vrsto, kakor vsi ostali čakajoči. Pristanišče kot mnoga, ogromno železa, obmejni prodajni hanger z raznovrstno ponudbo alkohola, ki ga mnogi nakupijo po ugodni ceni, saj je na Švedskem nesramno drag (pravzaprav me ne zanima, ga ne pijem). Ura do odhoda je minila presenetljivo hitro, ko smo se začeli disciplinirano premikati proti velikemu trajektnemu žrelu. Tam so nas usmerjali na točno določena mesta, kjer smo pustili avte in se odpravili na palube. Bila sva na najvišji. Z nekaj doplačila sva si kupila mir, prostor in jutranjo postrežbo z napitkom in rogljičkom.

Dobri dve uri plovbe sva dremala, saj ni bilo najbolj prijetno zunaj na vetru. Na zunanji prostor sva se vzpela le za nekaj posnetkov, ki še s te perspektive kažejo na včeraj obiskane klife,

Tako kot smo se vkrcali, se po vseh reglcih izkrcamo v kraju Ystad. Od tam sva ubrala stranske ceste, ki niso nič slabše od avtocest, le nekoliko omejene so s hitrostmi vožnje. Imajo pa zanimive prometne znake, kot na primer divje svinje na cesti v obsegu med 0 - 2,5 km, ali pa los v podobni razdalji od do... Torej pred in za to omejitvijo ne smejo na cesto? Kaj bi le rekli na naš znak z žabo, hm?

Med potjo sva se ustavila v eni od številnih vasic, ki se ponujajo z zanimivimi in značilnimi hišicami, skandinavske arhitekture, Največkrat so lesene, ali zidane s prepletenimi tramovi na fasadi, pa tudi lamelirana pločevina kdaj optično nadomesti dražji les. Tam sva morala odtočit in naletela na vaško kopališče z enim bazenom in nekaj družinami, ki se pridejo ohladiti v opoldanski pripeki. No, današnja že ni bila kaj prida, bilo je res topleje, vendar je 22 st. za nas pač ena čisto običajna pomladanska temperatura. Imela sem še dolge rokave in vetrovko, ajoooj (starajoče kosti pač). Čez cesto obiščeva vaško pokopališče, ki ga nekaj delavcev lepo ureja. Velikokrat obiščeva pokopališča, že zato, da si ogledava imena in priimke pokopanih. Tudi tokrat sva naletela na kamne z najpogostejšimi priimki: Olsson, Andersson...

Vsak tukaj zapisan je za časa življenja prispeval k celoti, vsak na svoj način. Ni mi treba vedeti kdo je bil in kaj je predstavljal, si pa vedno ustvarjam zgodbe o teh in onih rodbinah, predstavljam si njihova življenja. Pred sabo imam podobe prednikov in onih, ki to še bodo in se tako za nekaj časa posvetim času med življenjem in smrtjo. Vsi smo tu in vsi bomo tam, ne glede na to kakšna so naša življenja zdaj. Dobro je vedeti, da smo skupnost tega planeta, in da sta nam vsem enaka tako življenje kot smrt. Vse vmes so odtenki časa.

Odpeljeva se do Sölvesborga. Luštkano pristaniško mestece v zalivu, v katerem so privezane manjše jahte in čolni. Voda v tem delu skoraj ni slana (sem jo okušala), po njej plava veliko labodov in rac. Most zanimive arhitekture, povezuje otočke in polotočke, katerih poti so lično opremljene z lesenimi brvmi, sprehajalnimi potmi in vmesnimi kurišči za piknike.

Malo pred tem naju je ujel topel dež, ki je osvežil ozračje in poskrbel, da je mavrica tako močno mešala barve na nebu.

Tokrat v mestu ni bilo odprtih lokalov s hrano (v zgodnje popoldanskem času pač ne), zato sva se zadovoljila z dobro pico pri Sirijcu.

Utrujena sva se nastanila v leseni hiški pod češnjo hrustavko (zame itak najboljšo!) in se udobno namestila v sobi z eno in edino IKEINO opremo. Kakopak, saj sva na Švedskem!

Naravnost v usta padajo!